IV. OŠ Celje

Unesco

IV. osnovna šola Celje
Dečkova cesta 60, 3000 Celje

Matična številka: 5082633000
Identifikacijska številka za DDV: SI82175420
Podračun: 0121 1603 0646 584 pri UJP
IBAN: SI56 0121 1603 0646 584
BIC koda Banke Slovenije: BSLJSI2X


Dragi učenci in učenke, spoštovani sodelavci in sodelavke!

Že nekaj let zapored opazujem, kako dobro narava ve, kdaj je čas za spremembe. In prav minuli konec je taka sprememba zelo zaznamovala – vročih 35 stopinj se je dobesedno čez noč spremenilo v hladno in deževno pozno poletje ter naznanilo konec počitnic.

Danes pričenjamo novo, tokrat že enainpetdeseto šolsko leto na naši IV. osnovni šoli Celje. Spet se ponuja priložnost za nov začetek, za drugačno delo, za spet nove cilje. Da jih boste uresničili kar največ, pa se bo seveda potrebno potruditi, si vzeti čas za šolske obveznosti, za učenje in domače naloge, biti pri delu natančen in vztrajati tudi takrat, ko ne bo šlo takoj.

410 učencev vas danes začenja šolsko leto 2012/2013 – od tega se nam bo 44 prvošolcev pridružilo popoldne. Med počitnicami se je 11 učencev preselilo drugam, 9 pa jih je prišlo na novo. Vsem želim, da bi se na IV. osnovni šoli Celje res dobro počutili!

410 učencev pomeni, da vas je približno toliko kot lani – a kar dve tretjini manj od tistih, ki so obiskovali našo šolo v prvih letih njenega obstoja. Med njimi je vrsta znanih Celjanov, ki so letos še posebej radi obudili spomine na svoja osnovnošolska leta. Učenec naše šole je bil tudi dr. Anton Šepetavc, sedanji ravnatelj Prve gimnazije v Celju. Ker se tudi na gimnaziji zdajle začenja novo šolsko leto, se nam seveda ni mogel pridružiti, lahko pa prisluhnemo njegovim spominom:   

"Ko sem leta 1973 odhajal s IV. osnovne šole, nisem mislil na čas in še manj na leta. Da bi kdaj bil star petdeset let in več, še pomislil nisem. In tudi drugi ne. Spomnim se, da nas je nekoč pri telovadbi  –  ker se nismo obnašali dovolj spoštljivo do njega, ki je z nami igral košarko in nogomet – Roman Lešek upravičeno nahrulil, češ, ko boste toliko stari kot jaz, morda še hoditi ne boste mogli … Takrat je bil še aktiven atlet in brez težav se je kosal z nami, mimogrede pa nas je – mlade peteline – v  kakšnem trenutku spustil na zemljo in nas naučil kozjih molitvic … Bil je olimpijec, vrhunski atlet, človek z izjemnim čutom za iskanje športnih talentov. Oboževali smo ga. Bil je naš učitelj in vzornik. S kakšnim ponosom smo ga hodili gledat na Skokov memorial, kjer  je skakal s palico v konkurenci svetovnih mojstrov!

Navdušil nas je za šport. Za vse športe. In jaz sem bil šolski reprezentant v vseh športih: v košarki in rokometu, v nogometu (tu sem bil najboljši in že s 17 leti sem zaigral za člansko ekipo NK Kladivar, ki je nastopala v prvi slovenski nogometni ligi), atletiki in celo hokeju. Moj vsega spoštovanja vredni razrednik, g. Čuvan, sicer fizik, je moji mami večkrat povedal, da bi lahko bil glede ocen veliko boljši, če bi se vsaj približno toliko kot za nogomet in košarko zanimal za »šolo«.  Ko pogledam z današnjega vidika, vem, da je imel zelo prav, a takrat sem seveda mislil drugače. V šoli so me zanimali predvsem jeziki in družboslovni predmeti (po mami sem podedoval, tako so rekli, literarni talent in ga. Vizjakova, moja skrbna učiteljica slovenščine, ga je opazila; bil sem celo predsednik literarnega krožka). Gimnazija me je tozadevno hitro streznila, a strast do športa je ostala tudi tam in do današnjih dni.

Ob koncu osnovne šole in še potem, ko sem bil že na gimnaziji, smo vsako soboto – tudi v snegu in dežju – hodili k hišniku Ivanu. Potem ko smo mu v kurilnico zvozili kakšne 3-4 tone premoga, nam je dal telovadnico na razpolago. In to je bila za nas nepopisna sreča! Igrati na suhem in toplem košarko, dobesedno do onemoglosti, tudi po 5-6 ur. Iz te druščine smo zrasli sami pošteni in uspešni ljudje.

Lepi so spomini na te davne dni. Z veseljem se spominjam mojih učiteljic na razredni stopnji, nič manj pa tistih, ki so me likali pri posameznih predmetih tja do takrat zaključnega 8. razreda. Vsi so bili dobri učitelji in dobri, razumevajoči ljudje.

Moji IV. osnovni šoli, ravnateljici, vsem učiteljem in učencem, od katerih se jih vsako leto kar dosti vpiše tudi v mojo sedanjo šolo, želim vse najboljše danes in še naslednjih 50 ali 100 let.  Hvala vam, ker ohranjate duha in kakovost naše domačije ob Dečkovi cesti."

Takšni so torej osnovnošolski spomini dr. Antona Šepetavca. Kaj pa bo zaznamovalo naše letošnje skupno delo? Najprej zagotovo praznovanje – petdesetletnica šole. 22. novembra načrtujemo osrednjo proslavo, do takrat pa se bo zvrstilo še več zanimivih dogodkov. Razen tega bomo pozornost še naprej namenjali branju, se trudili ločeno zbirati odpadke, gostili bomo učence iz Avstrije in šli k njim na obisk, se veselili šol v naravi in se seveda učili vse tisto, kar predpisujejo učni načrti – in morda še kaj več, predvsem pa bomo prijazni in spoštljivi drug do drugega. Znanje, ki ga boste pridobili, je tisto, kar je pomembno. Naj bo uporabno tudi v vsakdanjem življenju, ne samo za ocene. Naj vam pomaga k temu, da boste znali poprijeti za delo, da ne boste lačni in žejni, da boste znali – ŽIVETI! Pa na varnost ne pozabite in previdnosti na cesti tudi ni nikoli dovolj.

Zdaj pa vas čakajo vaši razredniki! Želim vam zanimivo popotovanje po vseh poteh, ki vam jih bo namenilo letošnje šolsko leto. In nikar se ne obrnite, če boste naleteli na oviro – ko jo premagate, je zadovoljstvo še večje!

 

Nevenka Matelič Nunčič, ravnateljica

V Celju, 3. 9. 2012


Tel. +386 3 428 54 10
Fax. +386 3 428 54 30
Tel.računovodstvo: +386 3 428 54 81
http://www.facka.si
o4osce@guest.arnes.si