1. oktober 2002

 

6.a 6.b 6.c


Prve vrste premoga so začele nastajati že pred 250 milijoni let v karbonu, glavnina našega premoga pa je nastajala od oligocena do pliocena (od 36 milijonov let do pred milijonom let). Premogi so nastajali predvsem iz dreves v močvirjih in vlažnih podnebjih, ki so v dolgih milijonih let padala na dno jezer in močvirij tako, da niso mogla preperevati. Nanje so se usedale velike količine gline in peska, zato sta se povecala pritisk in temperatura. Pričel se je proces pooglenitve, pri tem pa so nastajale različne vrste premogov; antracit s kurilno močjo do 8000 Kcal, črni premog od 6000 do 7000 Kcal, rjavi premog od 4000 do 5500 Kcal in lignit od 1800 do 3200 Kcal. Predvidevamo, da nastane 1 meter debel sloj rjavega premoga iz lesne substance, debeline 5 do 7 metrov in da je za to potrebna doba 2500 do 5000 let.

Slovenska ležišca rjavega premoga so v Sečovljah, Timavu, Makolah in Orlah, nastala pa so v gornji kredi ali paleocenu. Ležišča rjavega premoga so nastajala od oligocena do pliocena, največje, mestoma prekinjeno ležišče pa sega od Motnika, prek zasavskega bazena, do Laškega, Trobnega dola, Babne gore in Roginjske gorce do Sotle. Ob Savinji tece sloj rjavega premoga od Zabukovice, Liboj, Pečovnika in Novih Štor, nekaj severneje pa od Klanca pri Dobrni, prek Stranic, okolice Slovenskih Konjic, proti Poljčanam.

Sloji rjavega premoga so še na Koroškem od Holmca, Leš do Starega trga pri Slovenj Gradcu, v severovzhodni Sloveniji pa od Sv. Lenarta, Podgorcev, Strjancev, Ključarevcev, Ivanjkovcev do Presike. Pomembna ležišča rjavega premoga so še okoli Krmelja, Senovega, Kanižarice in Kočevja.

Lignit je zacel nastajati pred približno 10 milijoni let in ga najdemo v nekaterih že omenjenih ležiščih premoga, poleg tega pa še v bližini Ilirske Bistrice, Globokega pri Brežicah in Otočca. Posebnost, ki je redka celo v svetu, pa je velenjski lignitni sloj, ki dosega debelino celo do 150 metrov.

Premog so kot gorivo uporabljali Kitajci že pred 3000 leti, kasneje tudi Grki (4. stol. p.n.š.) in Rimljani. Iz srednjega veka so najstarejša poročila o uporabi premoga v Evropi iz Anglije, kjer so premog uporabljali kovači, okrog leta 900 so v Angliji s premogom plačevali tudi nekatere davke. Močneje se je premogovništvo razvilo v Angliji šele po letu 1619, ko so začeli črni premog uporabljati za topljenje železa namesto lesnega oglja.

Na slovenskih tleh se premog prvič omenja leta 1647, nato še leta 1678 v popisih inventarja ljubljanskih lekarn pod imenom "zmajeva kri" - Sangvis draconis". Tudi Valvasor leta 1689 omenja, da so premog - "zmajevo kri" pogosto uporabljali lekarnarji za zdravljenje bolne živine. Prve slučajne najdbe premoga na Slovenskem so znane iz 17. stoletja, sistematičnejša iskanja premoga pa so se začela v drugi polovici 18. stoletja in so trajala skoraj stoletje. Najobsežnejše take akcije se je lotila avstrijska država od leta 1842 do 1845, ko so premog iskali kar v sedemdesetih krajih na Kranjskem in Štajerskem. Tedaj so postala znana tudi skoraj vsa premogovna ležišča na Slovenskem.

Razvoj slovenskega premogovništva od konca 18. stoletja dalje

V avstrijskih deželah se je zacelo premogovništvo hitreje razvijati šele v drugi polovici 18. stoletja, v casu vlade Marije Terezije in Jožefa II. Oba razsvetljenska vladarja sta veckrat priporocala uporabo premoga pekom in kljucavnicarjem, steklarjem, itd. in celo obetala nagrade, ce bodo v svojih obratih lesno oglje nadomestili s premogom. Prvi kop premoga pa zasledimo v Zagorju leta 1755, le nekoliko pozneje je zacel obratovati premogovnik v Vremah, leta 1767 pa so odkrili premogovna nahajališca pri Šoštanju in Konjicah. Leta 1791 so našli premog tudi blizu Govc in Laškega. Pri Libojah in Zabukovici so premog leta 1799 že zaceli izkopavati.

V 19. stoletju se je slovensko premogovništvo zaradi uvajanja parnih strojev in gradnje železnic mocno razmahnilo. Število premogovnih kopov je bilo celo mnogo vecje kot danes; v prvi polovici 19. stoletja so premog kopali v 120 krajih na Slovenskem, ob koncu stoletja pa je delovalo le še 15 najvecjih premogovnikov. Vsi slovenski premogovniki so sredi 19. stoletja zaposlovali le okrog 500 premogarjev, ki so nakopali 50.000 ton premoga

Slovensko premogovništvo v 19. in 20. stoletju

V 19. stoletju se je slovensko premogovništvo zaradi uvajanja parnih strojev in gradnje železnic mocno razmahnilo. Število premogovnih kopov je bilo celo mnogo vecje kot danes; v prvi polovici 19. stoletja so premog kopali v 120 krajih na Slovenskem, ob koncu stoletja pa je delovalo le še 15 najvecjih premogovnikov. Vsi slovenski premogovniki so sredi 19. stoletja zaposlovali le okrog 500 premogarjev, ki so nakopali 50.000 ton premoga. Ob koncu 19. stoletja je vecino slovenskih v svojo last prevzela Trboveljska premogokopna družba, število premogarjev se podeseterilo, nakopali pa so dvajsetkrat vec premoga - okrog milijon ton.

V 20. stoletju je slovenska proizvodnja premoga v okviru novo nastale države Jugoslavije ves cas zavzemala pomembno mesto v celotni jugoslovanski proizvodnji premoga., saj so pri nas izkopali vsaj okrog 40 odstotkov celotne jugoslovanske proizvodnje, marsikdaj tudi polovico skupne državne proizvodnje. V casu II. svetovne vojne se je proizvodnja slovenskih premogovnikov vecala in je leta 1943 prvic presegla 2 milijona ton, kasneje pa mocno upadla zaradi številnih sabotaž partizanskega odporniškega gibanja. Nov proizvodni rekord so slovenski premogarji dosegli šele leta 1954, ko so nakopali 3 milijone ton premoga, leta 1969 pa so dosegli izkop 6 milijonov ton. Od tedaj dalje so vecino premogovnikov zaprli, proizvodnja pa je stagnirala oziroma upadala.

Slovenski premogovniki - kratek prikaz zgodovine in dosežkov

Četrta tema prikazuje razvoj posameznih večjih slovenskih premogovnikov. Zlasti izstopajo premogovniki Zagorje, Trbovlje in Velenje. Premogovnik Zagorje je bil naš najstarejši premogovnik, saj se prvic omenja leta 1689, premog pa tu kopljejo od leta 1751 dalje. Dolgo casa je bil najvecji slovenski premogovnik v Trbovljah; premog so tu začeli kopati leta 1802, od konca 19. stoletja in celo prvo polovico 20. stoletja pa so trboveljski premogarji dosegali proizvodnjo nad milijon ton premoga letno. Po letu 1953 je prvenstvo prevzel premogovnik Velenje, kjer že od leta 1975 dalje vsako leto nakopljejo prek 4 milijone ton premoga.

Odkrivanje ležišč premoga in jamomerstvo

Tudi pri nas so premog odkrivali najprej na izdankih, torej tam, kjer je sloj segal na površino, premogu so nato sledili v globino z jaški, rovi in vpadniki. Globinsko vrtanje z votlim svedrom pa se je kot metoda za ugotavljanje kvalitete in debeline sloja premoga razvilo v drugi polovici 19. stoletja. Na ta nacin je bila odkrita tudi vecina naših premogovnih ležišc. Tako je npr. Franc Mages leta 1875 v Velenju napravil prvo vrtino, globoko 76 m, za vrtanje pa je porabil nekaj mesecev. Uporabil je metodo vrtanja na jedro, ki še danes daje najboljše rezultate. Kasneje so se razvile še druge metode, med njimi gravitacijska, seizmicna, elektricna, geomagnetna idr., ki pa so mnogo bolj uporabne za iskanje in raziskovanje drugih vrst rudnin.

Jamomerstvo, ki predstavlja eno najstarejših tehnicnih vešcin že iz anticnega sveta, pa je v srednjeveškem rudarstvu za orientacijo v jami in izven nje uporabljalo predvsem kompas, ki so ga v Evropi poznali že od 14. stoletja dalje, dolžine pa so tedaj merili z letvami ob napeti vrvi. Uporabljali so tudi že naklonomer. Od leta 1571 dalje so za podzemna merjenja uporabili osnovni jamomerski instrument za dolocanje smeri in nagibov - teodolit. Temu instrumentu so v 17. stoletju dodali daljnogled in leta 1702 še vodno tehtnico. Poslej se jamomerski instrumenti do najnovejšega casa niso bistveno spreminjali, vecala se je le njihova prirocnost in natancnost. Poklic jamomerca je bil že od zacetkov rudarstva zelo cenjen, saj so prav oni z merjenjem ugotavljali lego rude ali premoga ter usmerjali odpiranje nahajališc, zato je bil od njihove vešcine odvisen uspeh vsakega rudarskega podjetja. Še v 18. stoletju se je mnogokrat dogajalo, da je jamomerec imel tudi "svojo" mersko enoto, ki jo je skrbno skrival pred drugimi in se je prenašala le iz generacije na generacijo.

Hiter razvoj tehnologije pridobivanja premoga je v 20. stoletju zahteval uvajanje sodobnih merskih metod, instrumentov, v sedemdesetih letih tega stoletja tudi uporabo racunalnikov in izpopolnjenih jamomerskih instrumentov; ti se v bistvu niso spremenili, vendar so teodoliti natancnejši, nivelirji pa na osnovi gravitacije delujejo avtomatsko. Novost so daljinomeri, ki lahko na osnovi hitrosti potovanja svetlobe z milimetrsko natancnostjo izmerijo dolžino od nekaj metrov do nekaj kilometrov. Z žiroskopom lahko danes brez ozira na pogoje merjenja jamomerci dovolj natancno merijo smerne kote. V sedemdesetih letih so zaceli jamomerci uporabljati tudi laserje za usmerjanje prog in pri grezenju jaškov. Laser danes uporabljajo tudi pri drugih jamomerskih instrumentih in z njim preprecujejo subjektivne napake pri opazovanju.

Delo v premogovnikih - odkopavanje premoga

Pridobivanje premoga poteka na dva popolnoma razlicna nacina. Tam, kjer se sloj premoga približa zemeljskemu površju, pridobivajo premog s površinskimi kopi, sicer pa pod zemljo. Jamsko pridobivanje premoga je mnogo bolj zahtevno in dražje od površinskega, saj poleg osnovne dejavnosti - kopanja premoga - zahteva še vrsto ukrepov, ki naj bi zagotovili varno delo; zracenje, podpiranje, crpanje vode, ugotavljanje prisotnosti škodljivih plinov in zašcito pred njimi, poseben nacin transporta itd.

Pri jamskem pridobivanju premoga je treba najprej izdelati razlicne jamske prostore: jaške, vpadnike in rove ter jih s podpiranjem pripraviti za varno delo. Izdelava jamskih prostorov je bila, tako kot pridobivanje premoga, do vecjega uveljavljanja elektricnih in pnevmaticnih vrtalnih in zasekalnih strojev in odkopnih kladiv do zacetka 20. stoletja rocna. Izdelane prostore so utrjevali z lesenim podporjem ali pa so jih obzidovali. Prvi obzidani rovi pri nas so bili že v zacetku 18. stoletja v Lešah. Leseno podporo so izdelovali posebni jamski tesarji, pa tudi kopaci sami. Zelo zgodaj so pri nas zaceli razmišljati o železnem podporju, saj je ravnatelj premogovnika v Trbovljah že leta 1878 na deželni razstavi v Celju pokazal železne jamske opornike, vendar se ocitno niso obnesli, ker kasneje o njih ni vec podatkov.

Tehnika kopanja premoga se od pradavnine do zacetka tega stoletja skoraj ni spreminjala. Osnovni rudarski orodji sta bili zagozda in kladivo, ki ju danes najdemo le še v rudarskem znaku. Slovenski rudarji so do zacetka 20. stoletja, v manjših premogovnikih pa še celo po letu 1945, pri svojem delu uporabljali le razlicne vrste svedrov, rovnic - "kroc", zasekacev, lopat, "triglc", s katerim so dvigali premog v vozicke, nepogrešljiva pa je bila tudi sekira za tesarjenje podporja. Zagozdo in kladivo je v drugi polovici 19. stoletja nadomestilo rahljanje premogovnih plasti z odstreljevanjem. Leta 1873 pa so v Trbovljah dobili tudi prvi zasekovalni in vrtalni stroj.

Nadaljnji razvoj mehanizacije je povezan z elektrifikacijo premogovnikov po letu 1904 v Trbovljah, Zagorju, Kocevju in Velenju. To je omogocilo nabavo novih zasekovalnih strojev, odkopnih kladiv, predvsem pa vrtalnih strojckov. Vendar se je mehanizacija le pocasi uveljavljala, saj so npr. v Zagorju šele leta 1925 poskušali kopanje mehanizirati z odkopnimi kladivi, ki pa se niso udomacila. Strojno zasekovanje in odkopavanje se je povsem uveljavilo šele pred letom 1937 v Hrastniku, Trbovljah, Zagorju in na Senovem.

Po letu 1950 so te tehnicne novosti poznali že skoraj vsi slovenski premogarji, kmalu za tem pa so zaceli uvajati še hidravlicno podporje kot prvi korak k popolnoma mehaniziranemu izkopu in transportu premoga. Najprej so mehanizirali nakladanje premoga, saj so npr. v Velenju leta 1952 zaceli uporabljati nakladalni stroj Joy, v Zasavju pa so uvedli nakladalno lopato Eimco. V sedemdesetih letih so pri izdelavi prog uporabljali nakladalne stroje Alpine in Salzgitter. Leta 1958 so v Velenju na odkopih poskusno uvedli dvovaljni dobivalni stroj Eichoff EDW - 80, ki je dobil popularni naziv Lajka. Leta 1963 so preizkusili, skupaj z ruskim podporjem OMKT, dobivalno nakladalni stroj KU-60 in ga leta 1965 nadomestili najprej z enovaljnim strojem Eickhoff EW - 130 L, kasneje pa z mocnejšim strojem EW - 170 L. V letu 1976 so nabavili še mocnejša Eickhoffova stroja EDW - 360 L in leta 1980 EDW - 150 2L z daljinskim elektronskim upravljanjem. V premogovniku Trbovlje - Hrastnik so zaceli s poskusi strojnega pridobivanja premoga leta 1967 z dobivalno nakladalnim strojem Ravaguesse francoske izdelave, v letu 1981 pa so zaceli uporabljati enobobenski dobivalno nakladalni stroj znamke Eickhoff. Izdelava jamskih prostorov je popolnoma mehanizirana v velenjskem premogovniku, kjer delajo s stroji: PK - 3M ruske izdelave ter avstrijskimi F - 61 in GPK - 9r.

Nevarnosti premogarjevega dela - Varnost in osebna zaščita

Jamsko pridobivanje premoga je bilo vedno povezano s številnimi nevarnostmi. V premogovnikih se redno pojavljajo razlicni škodljivi plini, ki v jamske prostore vdirajo iz razpok in votlin v sloju premoga ali pa nastajajo pri jamskih požarih, eksplozijah metana, premogovega prahu, detonacijah eksploziva in zaradi slabega zracenja. Najpogostejši so vdori metana (CH4) in ogljikovega dioksida (CO2), ki je eksploziven, kadar ga je v zraku od 5-14 odstotkov, ogljikov dvokis pa je dušljiv, kadar ga je v zraku vec kot 5 odstotkov. Pri jamskih požarih, eksplozijah metana in premogovega prahu se razvija ogljikov monoksid (CO), ki je strupen že v najmanjših kolicinah (od 0,03 odstotka dalje), eksploziven pa je v koncentracijah nad 15 odstotkov.

Pri požarih v nekaterih premogovnikih se tvori zelo strupen žveplov dioksid (SO2), v jamskih vodah pa se vcasih nahaja žveplovodik (H2S), ki pri 0,1-odstotni koncentraciji povzroca smrt. Prisotnost nekaterih plinov so znali rudarji že od nekdaj ugotavljati po okusu (CO2) in vonju (H2S, SO2). Metan, ki je brez barve, okusa in vonja, so preprosto požigali, vendar so ta nacin proti koncu 19. stoletja prepovedali, ker so pri tem pogosto povzrocili eksplozije.

V istem casu so tudi že poznali razlicne varnostne svetilke (bencinske, alkoholne), s katerimi so koncentracijo metana dolocili po višini plamena. Danes prisotnost plinov ugotavljajo s kemicnimi ali opticnimi rocnimi indikatorji in stabilnimi registratorji, ki jamsko ozracje stalno kontrolirajo, ob previsoki koncentraciji plina pa opozorijo na nevarnost. Pri kemicnih indikatorjih se koncentracija plinov ugotavlja ob toku zraka skozi indikatorske cevke za razlicne pline, pri interferometrih pa opticno, s primerjavo loma svetlobe skozi cist jamski zrak. Že pred II. svetovno vojno so uporabljali tudi elektricne indikatorje, ki so merili prisotnost metana na osnovi izgorevanja, podobno kot bencinske varnostne svetilke.

Vsi premogovniki so od zadnje cetrtine 19. stoletja dalje lahko obratovali le, ce so imeli urejene posebne pravilnike o varnem delu, ob vecjih premogovnikih so se razvijale bolnice, organizirali pa so tudi jamsko reševalno službo, ki je bila opremljena že od zacetka 20. stoletja dalje s sodobnimi izolacijskimi reševalnimi aparati. Kljub nevarnemu delu v premogovnikih so se osebna zašcitna sredstva (celade, posebni cevlji, delovne obleke ipd.) uveljavile šele po II. svetovni vojni, pred tem so rudarji nosili svoja oblacila in obutev, orodje in celo svetilke. Delovno nošo rudarjev so tedaj sestavljala odslužena vsakodnevna oblacila: hlace, srajca, suknjic... Na glavi so nosili klobuke ali kape, nekateri so že imeli usnjene klobuke domace izdelave - predhodnice današnjih rudarskih celad. Nekdaj so se rudarji iz dela vracali domov kar umazani, osebna higiena pa se je bistveno izboljšala šele po letu 1945. Tedaj so v vseh premogovnikih imeli kopalnice za moštvo in ne le za paznike.

Prve reševalne cete so v naših premogovnikih ustanovili v drugi polovici 19. stoletja, vendar te zaradi slabe tehnicne opremljenosti pri vecjih nesrecah niso mogle biti posebno uspešne. Razpolagali so v glavnem le s tlacnocevnimi dihalnimi aparati, sestavljenimi iz zracne crpalke, ki je po cevi dovajala zrak rudarju, oblecenemu v nekakšen skafander. S temi aparati seveda niso mogli prodreti dalec v zaplinjene prostore. Šele potem, ko so bili v zacetku 20. stoletja izdelani prvi izolacijski dihalni aparati (npr. Drëger leta 1900), so lahko reševalci dalj casa ostali v zaplinjenih jamskih prostorih in prodirali tudi na bolj oddaljena delovišca. Ti dihalni aparati so bili tako kot danes sestavljeni iz obrazne maske, jeklenke s kisikom, opremljeni pa so bili tudi z nekakšnimi vpijaci, ki so vezali izdihani CO2. V zacetku 20. stoletja so bili izdelani tudi aparati za prisilno dihanje - pulmotorji, ki so rešili življenje marsikateremu rudarju.

Zračenje, transport, razstreljevanje in zunanji obrati

Prezracevanje jamskih prostorov je predpogoj za jamsko pridobivanje premoga; tok svežega zraka zamenjuje že izrabljenega, ga ohlaja, obenem pa odstranjuje dušljive, strupene in eksplozivne zracne mešanice. Najprej so poznali le naravno zracenje, pri katerem so usmerjali vetrove na površini v jamo. Pri jamah, ki so imele vhod in izhod na razlicnih višinah, so izkorišcali tudi dejstvo, da se zrak v jami pozimi in ponoci segreva in se dviga proti višji odprtini, podnevi pa se ohlaja in tece v nasprotni smeri. V starem veku so že poznali tudi umetno zracenje z zracnimi mehovi, ki so najprej služili kovacem in topilnicarjem, kasneje pa so jih uporabili tudi v jamah. Ob koncu srednjega veka in v 16. stoletju so rudniki poznali celo vrsto naprav - vecina lesenih -, s katerimi so prek zracilnih mehov in cevi pošiljali svež zrak v jamo. Kasneje so uporabljali rocne ventilatorje, v drugi polovici 19. stoletja pa parne ventilatorje in v zacetku 20. stoletja elektricne. Današnji ventilatorji zmorejo vsesati že vec kot 10.000 m3 zraka na minuto.

Pridobivanje premoga je tesno povezano tudi z razvojem transportnih sredstev; premog so sprva prenašali in rocno nalagali na vozicke na lesenih in kasneje na železnih tirih. Tako so v Trbovljah leta 1905 uvedli jamski transport z bencinskimi lokomotivami, za prevoz premoga do železniške postaje pa so lokomotivni prevoz uporabljali že od leta 1879. Po letu 1945 so se pojavile tudi elektricne akumulatorske lokomotive. Stisnjeni zrak so uporabljali za pogon vitlov, s katerimi so vlekli jamske vozicke po vecjih strminah. Prve stresalke, s katerimi so v Trbovljah v zadnjem desetletju pred II. svetovno vojno transportirali premog z odkopov, so prav tako gnali pnevmaticni in elektricni motorji. Po prvi svetovni vojni so se pojavili novi transportni nacini: verižni transporterji in gumijasti trakovi.

Smodnik so sicer uporabljali že v srednjem veku, vendar je do širše, bolj varne in prakticne uporabe smodnika za potrebe rudarstva prišlo šele po letu 1831, ko so zaceli izdelovati pocasno gorece vžigalne vrvice. Konkretnih porocil za uporabo te vrste razstreliva v slovenskih premogovnikih ni, vendar lahko sodimo, da so ga v vecjih premogovnikih le uporabljali, zlasti tam, kjer je bilo treba do premogovnega sloja priti skozi trše hribine. Nadaljnji razvoj razstreljevanja v rudarstvu je povezan z imenom Alfreda Nobela, ki je 1864. leta zacel prakticno uporabo brizantnega razstreliva. Kaže, da so se ta razstreliva uveljavila tudi pri nas. Tako so v Trbovljah uporabili konec 19. stoletja 20 ton smodnika in brizantnih razstreliv (reksit, dinamit in meganit). Po letu 1890 so zaceli v naših premogovnikih uporabljati varnostna razstreliva, ki so izdelana na bazi amonio-nitrata in jih uporabljajo še danes.

Življenje rudarjev, rudarski simboli in izročilo

Vidni simbol rudarske stanovske zavesti je še danes rudarska uniforma, ki izvira iz rudarske oz. delavske oprave in je obsegala srajco z naborki, usnjene dokolenske hlace, telovnik in crni jamski suknjic. Na glavi so rudarji nosili kapo, kopaci pa še rudarsko kožo. Uradniki in clani rudarske godbe so nosili cake s perjanicami, rudarske palice z izrezljanimi sekiricami in okrašenimi toporišci. Sedanja crna noša pa se je uveljavila v 19. stoletju v Štiavnici na Slovaškem in se kmalu prenesla k nam.

Znano je skupno evropsko pripovedno izrocilo o jamskih škratih "berkmandelcih", škratih z jamšaricami, ki so pomagali rudarjem iskati ležišca rude in premoga ter preprecevali katastrofe. Še danes se rudarji pozdravljajo s pozdravom "srecno". Ta pozdrav izhaja iz rudarske tradicije na Saksonskem in se je v 16. stoletju razširil tudi drugam.

Med simbole rudarstva spadata crno-zelena rudarska zastava s kladivom in zagozdo ter sv. Barbara, pred podobo katere so rudarji molili za srecno vrnitev iz jame. Star simbol rudarjev je rudarska koža, ki je bila nekdaj del rudarjeve delovne oprave, kasneje pa so jo uporabljali pri obredu sprejemanja novincev v rudarske vrste. Vsak novinec je moral kožo, ki jo držita dva starejša rudarja, preskociti in z vrckom piva potrditi svojo zvestobo poklicu. Obred je nastal v Slovaških rudarskih revirjih v 16. stoletju, v 19. stoletju pa je bil že v navadi po vsej Avstriji in seveda tudi pri nas.

Delo in življenje slovenskih premogarjev in njihovih družin sta bila težka. Zaslužek je v 19. in prvi polovici 20. stoletja komajda zadostoval za preživljanje. Delo je bilo popolnoma rocno, vse do leta 1885 pa je delovnik trajal 12 ur na dan. Šele leta 1885 je bil uzakonjen 11-urni maksimalni delovni dan. Po letu 1891 so pri premogovnikih TPD jamskim delavcem znižali delovni dan na 8 ur, a zunanji delavci so delali še vedno 12 ur dnevno. Pri manjših premogovnikih so 8-urni delovni dan za jamske delavce uvedli nekoliko pozneje, v Velenju npr. okrog leta 1902.

Zaslužek je bil majhen; tako je leta 1869 delavec v Trbovljah porabil vsaj 34 kron dnevno za hrano, za stanovanje letno 3 goldinarje in 60 kron, za obleko 34 goldinarjev. Družina z dvema otrokoma si je s 300 goldinarji lahko kupila, kar je nujno potrebovala. Kopac je zaslužil le od 68 kron do 1 goldinarja 20 kron za dnino, vozac 56 kron do 1 goldinarja, dninarji od 50 do 80 kron. Tako so lahko zaslužili 300 goldinarjev. le tisti, ki so imeli dnevno mezdo nad 1 goldinar - torej boljši kopaci.

Tudi po koncu prve svetovne vojne ni bilo dosti boljše; mezde v slovenskih premogovnikih so le v obdobju gospodarskega razcveta od leta 1920 do 1928 zadostovale za kritje najnujnejših življenjskih stroškov rudarskih družin. V casu najhujše premogovne krize od 1931. do 1937. leta pomanjkanja ni moglo prepreciti niti dodeljevanje deputatnega premoga niti dopolnilno delo na njivah, ki so jih vecji premogovniki dodeljevali svojim rudarjem zastonj. Najtežje je bilo v manjših premogovnikih in v Velenju, kjer so kopali premog slabše vrste. Tu se je kriza zacela že leta 1930. Najnižje mezde so bile izplacane leta 1936, ko je jamski delavec lahko zaslužil mesecno samo 400 din, zunanji le 250 din. S 400 dinarji si je petclanska družina lahko privošcila vsak dan le 1 kg najslabšega kruha na družinskega clana, vsak mesec pa še 5 kg govedine in 3 kg sladkorja na družinskega clana., za vse ostale potrebe je vsej družini ostalo le še 15 din, torej toliko, kot je stal 1 kg sladkorja v kockah.

Vecina premogarjev v vecjih slovenskih premogovnikih je živela v tipicnih stanovanjskih kolonijah s kasarniškim tipom hiš, ki so nastajale od zacetka 19. stoletja dalje. Prve take hiše v Zagorju so bile skromne in so imele skupno kuhinjo za dve ali celo štiri premogarske družine ter le eno sobo. Kasnejše kolonijske hiše pa so zagotavljale vsaki družini kuhinjo in vsaj eno sobo. Značilnost rudarskih kolonij so bile tudi skupne peci za peko kruha ter svinjaki, hlevcki za zajce in kure in številni vrticki, ki so zagotavljali premogarskim družinam skromno preživetje.