Dejstva o Herkulovem templju

Gre za ostanke rimskega templja posvečenega junaku Herkulu. V glavnem so ostali še temelji in en stoječ steber. Tempelj je tik nad Savinjo na hribu Breg, nad mestnim parkom, nedaleč od kapucinske cerkve sv. Cecilije. S ceste (Maistrova) je zelo slabo viden, najdejo ga le tisti, ki so tam že bili, saj je v sadovnjaku privatne hiše. Trava je ponavadi nepokošena, potke praktično ni, nikjer nobene table, ki bi že od daleč opozarjala, da je tukaj pomembna ostalina iz starega veka.

Zahodno od dijaškega doma vodi skozi preseko v pobočju pot na planoto in dalje na Miklavški hrib. Onstran poti je večji dom, ki so ga v 18. stoletju, ko še ni imel sedanje oblike, označevali kot Kopunov dvor. Bil je nato beneficitalna hiša, zdaj je znan po predzadnjem lastniku Vincencu Janiču in po zadnjem, dr. Sadniku. Na spodnji strani se opira dom na veliko podporno zidovje, za katero so očividno uporabljali rimske kamne, ki jih je bilo nekdaj na planoti okrog hiše dovolj. Razen zidnih so bili tudi okrasni kamni; stebri oglavja, deli zidnih vencev in relief. Kot ostanek vidimo še danes ob vhodu vzidan del rimskega marmornatega stebra. Nekaj rimskih predmetov so našli še na zapadnem, zdaj Strmškovem delu planote; med njimi lepe bronaste posode.
Na zahodnem delu Sadnikovega vrta je leta 1947 in 1948 v imenu celjskega muzeja kopal kustos prof. Štefan Mlakar. Pomagal mu je muzejski sotrudnik Martin Perc. Tretje leto je vodil izkopavanje kustos prof. dr. Rudolf Bratanič. Leta 1950 je prevzela delo arheološka sekcija Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vodil ga je univ. prof. dr. Josip Klemenc, kopali pa so dijaki in dijakinje višjih razredov celjske gimnazije.
Rezultat štiriletnega izkopavanja je bil pomemben. Na dan so prišli temelji svetišča, ki ga je dr. Klemenc označil kot Herkulovo svetišče, pri čemer se je opiral na najdbo dveh ostankov orjaškega kipa (palca in roke s kijem). Kopali so do sterilnih plasti. Na spodnji strani je bila stavba na deloma zasutem svetu in se je opirala na mogočen podporni zid, ki so ga zgradili na vrhu strmine proti parku. Del tega podpornega zidu je v dolžini kakih 5 m leta 1956 zadrčal v park. Svetišče je imelo v notranjščini dva prostora, okrog njiju pa je bilo dvorišče. Okrog dvorišča je bil na južni in na zahodni strani hodnik, ki je imel na notranji strani stebrišče z vitkimi korintskimi stebri, v južni, zunanji strani hodnika je bila četverooglata apsida z okroglino na levi in desni strani. Na južni strani svetišča so odkopali vodovod (del cevi iz hrasta in del iz mehkega lesa), s katerim je svetišče dobivalo vodo iz 37 m oddaljenega studenca, ki deluje sedaj kot vodnjak.
Na zahodni strani svetišča so odkrili temelje, ki so pripadali drugemu poslopju. Ugotovili so tudi dva gradbena sloja s stavbnimi in drugimi ostanki ter ogljem. Iz tega je mogoče sklepati, da se je na tem mestu ponovno gradilo. Prof. Klemenc trdi, da je tu prvotno stalo predrimsko svetišče, posvečeno domačim bogovom. Bilo je požgano. Najbrž za Antonina Pija so Rimljani zgradili Herkulovo svetišče in še ustrezne stavbe poleg njega. Tudi ta poslopja so zgorela, verjetno jih je uničil kralj Atila. Po končanem izkopavanju so temelje svetišča pustili nepokrite. Da bi bila vidna prvotna višina, so postavili tri stebre, enega s kapitelom.
Naša skupina je zbrala nekaj predlogov za ureditev le-tega:

- pokositi je treba travo in to potem redno vzdrževati

- postaviti opozorilne table ter na licu mesta tablo z vsemi podatki

- izdelati maketo rekonstrukcije svetišča

- se pogovoriti o tem s turističnim društvom ter zavodom za spomeniško varstvo in se lotiti skupne akcije

- ugotoviti (anketa), koliko Celjani sploh poznajo to znamenitost ter potem izvesti informativno akcijo

- se pozanimati, kje dobiti sredstva, za izvedbo akcije

- objava v medijih - članek v lokalnem časopisu sledi v prihodnjih dneh.