Če bi bil moj...

Če bi bila lastnica zemljišča, kjer so v Celju razvaline Herkulovega templja, bi v knjižnici najprej poiskala stare zapise. Z njimi in s pomočjo Interneta bi pridobila informacije in slike o življenju samem v tistem času. Ko bi bilo gradivo zbrano, bi s pomočjo znancev in prijateljev napisala knjigo - vodnik z naslovom Herkulovo svetišče v mestu Celje. Nadalje bi poskrbela, da bi del zemljišča, na katerem stoje razvaline, ostal nedotaknjen. Razvaline same pa bi zaščitila pred nadaljnjim propadanjem. Na preostalem zemljišču pa bi postavila podoben tempelj, kakršen je nekoč tukaj že bil. S pomočjo knjige - vodnika bi si obiskovalci lahko ogledali, kakšno je bilo takrat življenje. Kaj so ljudje uporabljali in kako so živeli. S čim so se preživljali in kako so se zabavali. Vse to pa jim nikakor ne bi ponudili kot ogled zgodovine v vitrini, ampak: vsak obiskovalec bi se lahko preoblekel in preživel dan v templju, kakor so ga preživljali takrat davno. Vse to bi poslikali in fotografije podarili obiskovalcem v trajen spomin.

Kaja Krempuš

Da bi privabila turiste na ogled Herkulovega templja, bi sestavila računalniško igrico. Imela bi sto dvajset stopenj, odlično grafiko... Herkul je moral opraviti dvanajst nalog, zato bi iz vsake naloge naredila dvanajst stopenj (to pomeni, da bi imela igrica 120 stopenj). Preden pa bi CD-rom z igrico lahko kupili, bi se morali preizkusiti v kvizu o poznavanju njegovih doživetij in nalog. Za tiste, ki kviza ne bi opravili, pa bi v sadovnjaku, sredi katerega stojijo ruševine Herkulovega templja, bila na ogled iz naravnih materialov narejena bitja (s katerimi se je bojeval) in ob vsakem še napisana razlaga, da bi se o tem zanimivem bajeslovnem bitju končno le lahko poučili.

Ana Jenček

Če bi bila lastnica ruševin Herkulovega templja, bi naredila takole: stare ruševine bi pustila ali jih prodala muzeju, zraven pa bi zgradila nov tempelj, da bi ljudje imelo pravo predstavo, kako je bilo. V templju bi bila okrepčevalnica. Kozarci, iz katerih bi pili gostje, sploh vsa steklovina, mize, stene..., bi bili poslikani s prizori iz tistega davnega časa. Poslikave bi bile delo otrok iz likovnih delavnic. Poleg omenjenih delavnic bi potekale še glasbene urice, pa literarne delavnice... Poleg tega bi poskušala sodelovati še z organizatorji Viteških iger, le da bi se naše imenovale Herkulove staroveške igre. Enkrat na leto bi bile tudi zimske igre na snegu.Drugače pa bi bil Herkulov tempelj odprt vsak dan. Privabljala bi ljudi z vseh koncev sveta, iz manjših in večjih držav, črnce in belce, skratka, vse mlade, in mlade po srcu.

Maja Lupše

Če bi bila lastnica Herkulovega templja, od katerega so ostale samo razbitine, in če bi seveda imela denar, bi naredila naslednje: zgradila bi takšen tempelj, kakršen je bil včasih. Notri bi bila restavracija, knjižnica z zelo starimi in zanimivimi poučnimi knjigami, gledališče in še kaj zanimivega. Ljudje, ki bi delali zame, bi bili oblečeni kakor nekdaj, v tistem davnem času. Vse bi bilo urejeno, počiščeno, brez odpadkov, in en velik prostor bi bil zgrajen posebej za otroke. V tem prostoru bi se odvijale otroške staroveške igre. Vstopnine ne bi bilo, saj bi gostje tako morali plačati hrano v restavraciji, izposojo za knjige in vstopnino za gledališče. Sanje?

Ajša Alagič