Turki Osmani na Balkanu


se začnejo iz osrednje Azije širiti na zahod, konec 14. stoletja pa se prične osvajanje Balkana (kosovska bitka 1389) in postopno uničevanje že dolgo umirajočega Bizantinskega cesarstva. Leta 1453 je padel Konstantinopel (slovansko Carigrad), rodil se je Istanbul, prestolnica Otomanskega imperija. V Evropo so iz arabskih univerz prinesli znanstvene dosežke arabskih astronomov, zdravnikov in matematikov ter ohranjene starodavne spise Grkov in Rimljanov, ki so bili marsikje v Evropi uničeni zaradi njihove domnevne krivoverskosti.

Na Balkanu so Turška osvajanja premešala lokalno prebivalstvo ter s tem tudi tri velika verstva: katoliško, pravoslavno in islam; posledice tega so bile očitne še v 20. stoletju, med krvavimi balkanskimi spopadi.


 

turško obleganje Bizanca 1453

1. IZVOR TURKOV

Turki so bili mongolsko ljudstvo, ki se je iz osrednje Azije v XI. st. umaknilo pred drugimi Mongoli. Najprej se selijo Turki Seldžuki. Na Bližnjem vzhodu so v XII. st. osvojili Malo Azijo, kjer so družbeno, gospodarsko in kulturno napredovali. Prevzeli so perzijsko in arabsko kulturno dediščino: islam, kulturo in fevdalno ureditev.
V XIV.st. je seldžuška država razpadla na manjše dele, med njimi pa so bili pomembni Turki pod vodstvom emirja Osmana, ki je dal ljudstvu in državi ime Osmani. Osman je imel  dobro organizirano in disciplinirano vojsko. Izrabil  je nerede v bizantinski državi in se brez večjih ovir izkrcal na evropski strani Dardanel. Od tam so njegove čete vpadale na bizantinsko ozemlje in dalje na Balkan. Usoda balkanskih držav je bila zapečatena z dvema bitkama: na reki Marici 1371. in na Kosovem polju 1389, ko niso uspeli zadržati turškega prodora.

2. ŠIRJENJE OSMANSKE DRŽAVE

V začetku XV. st. je Turke pod vodstvom Bajazita premagal mongolski vojskovodja Timurlenk pri Angori (današnja Ankara). Sredi XV. st. so si Turki opomogli in s padcem Bizanca 1453. nadaljevali prodor proti severozahodu.
Leta 1520 je turški prestol zasedel bojeviti sultan Sulejman I. Veličastni in si postavil za nalogo, da bo osvojil Srednjo Evropo. Cilj prvega pohoda je bil Beograd, ki je postal turška trdnjava. V mesto so se naselili turški prebivalci. Čez nekaj let je Sulejman z 200000 vojaki pri Mohaču uničil ogrsko vojsko. V bitki pade ogrski kralj, ki nima potomcev, zato ogrsko, češko in hrvaško krono podeduje Ferdinand Avstrijski in tako Turki postanejo avstrijski sosedje.  Leta 1529  so Turki prodrli tudi do Dunaja, a so jih tam zavrnili. Meje svoje države je Sulejman razširil tudi na črnomorske in severnoafriše obale, vendar je imel slabo vojaško mornarico.

3. SELITVE PREBIVALSTVA NA BALKANU

Turška osvajanja so povzročila ogromno preseljevanje prebivalstva: iz Bosne se je v strahu pred Turki umaknilo prebivalstvo na Hrvaško in v Dalmacijo. Bosna je bila zaradi vojnih pohodov opustošena in redko naseljena. Ker so Turki težili k temu, da naj bi bila vsa zemlja obdelana, so na izpraznjena območja naseljevali živinorejce Vlahe (slovanizirano balkansko prebivalstvo romanskega porekla; vojaška služba!) in pa pravoslavne Srbe. Na meji s Hrvaško so uredili sistem utrdb in tjakaj naseljevali muslimansko prebivalstvo.

4. Glavni VZROKI TURŠKIH USPEHOV:
                                   - država je bila centralno urejena
                                   - sultan je bil neomajen gospodar, njegova beseda je bila zakon
                                   - zemlja, ki so jo dobivali turški fevdalci v užitek, ni bila dedna
                                   - Turke je podžigala vera v Alaha 
                                   - evropske države so bile v tem času oslabljene zaradi notranjih nesoglasij

5. OBRAMBA PRED TURKI

Do leta 1526 so Turki oplenili Slovenijo 45-krat.
Meščani so bili za obzidji bolj ali manj varni ali pa so priznali že vnaprej turško nadoblast in zanjo plačevali davek (Dubrovnik), Turki pa so jim pustili samostojnost. Zaradi obrambe so nastala tudi nekatera nova mesta: Lož, Višnja gora, Kočevje, Krško...Nezaščiteni kmetje so si okoli cerkva postavili obzidje in nastali so tabori. Ko so na hribih zagorele grmade, kresovi, ki so naznanjali prihod Turkov, so se zatekli v obzidje in se branili na svoj način. Avstrijci so ustanovili obrambni pas - Vojno Krajino. Bila je vojaško urejena država s središčem v Karlovcu in Varaždinu.  Njen glavni namen je bil zadržati širjenje turške države v notranjost. Avstrijci  so dali vojakom Krajišnikom zemljo ter jih oprostili fevdalnih obveznosti do domačih (hrvaških) fevdalcev; podrejeni so bili izključno cesarju. Krajišniki so tako branili svojo zemljo, istočasno pa zadrževali turški prodor. V Vojno Krajino se naseljujejo tudi Uskoki ali Prebegi: to je pobeglo prebivalstvo pred Turki iz nekdanjih balkanskih državic, predvsem S Bosne, Srbije,...

6. UPAD TURŠKE MOČI

Po Sulejmanovi smrti se turški plamen umirja, država je preobsežna, sultanova centralna oblast slabi, evropske države pa so zmeraj bolj organizirane. Leta 1571 Španci na morju porazijo Turke pri Lepantu, na kopnem pa je prodiranje Turkov zaustavljeno v bitki pri Sisku 1593.

Turški fevdalizem se loči od frankovskega, saj zemlja v začetku ni dedna, država je bolj centralistično urejena, važno vlogo pa ima tudi vera. Muslimanom ni potrebno plačevati harača (glavarine), dostop pa imajo tudi do najbolje plačanih služb. Zato prebivalstvo prostovoljno sprejema muslimansko vero (Bosna in Hercegovina ter del  Kosova in Makedonije). Posebni davek je bil tudi krvni davek, o katerem piše Josip Jurčič v Juriju Kozjaku - slovenskem janičarju.

Evropa okoli leta 1000 in 1500 ("zapelji" miškin kazalec na karto)