Srednji vek se velikokrat označuje kot "mračno" obdobje.

Spremembe in novosti so počasi prodirale v življenje ljudi. Znanje je bilo skromno. Starši so prenašali svoje izkušnje in znanje na potomce in tako naprej. Večina ljudi je bila nepismenih. Knjige so bile redke in dragocene. Ljudje so bili zelo verni in vdani v usodo. Verjeli so, da bodo za vse hudo na tem svetu poplačani v onostranstvu. Delovni dan se je ravnal po soncu. Preprosti ljudje niso imeli ur. Ljudje so poznali le domači okoliš. Potovalo je malo ljudi in to peš, na mulah ali konjih in s kočijami. Premožnejši so romali v oddaljena, revnejši pa v bližnja romarska središča.

V družinah se je rodilo veliko otrok, a le polovica je doživela 3 leta. Povprečna življenjska doba v 13. stoletju v Evropi je bila 35 let. Higiena in zdravstvene razmere so bile slabe. Ob pustošenju vojske ali slabi letini je zavladala lakota. Tedaj so bili ljudje prisiljeni jesti "vse, kar leta po zraku, vse, kar plava v vodi in vse, kar se plazi po zemlji." Zaradi podhranjenosti so bili tudi manj odporni proti nalezljivim boleznim.

Umirali so zlasti otroci. Pred boleznimi se niso znali varovati s higienskimi ukrepi. Smrtno nevarne so bile bolezni prebavil. Huda bolezen je bila gobavost, ki povzroča odmiranje tkiva in pohabljenost. Zdravstvo-zdravilstvo je bilo pred kužnimi boleznimi nemočno. Po celi Evropi, na območju Rusije ter Afrike je začela razsajati kuga, imenovana »črna smrt«. Sredi 14. stoletja je pomorila 1/3 evropskega prebivalstva. Zaradi kuge in vojn so ljudje umirali zelo mladi in s tem so bile povezane tudi poroke otrok ali težave z dedovanjem ozemelj.

Konec srednjega veka so zaznamovali napredek znanja, znanosti in izobrazbe, številna odkritija in nove tehnologije ter drugačna miselnost ljudi.