romanja



Pobožnost romanja je razširjena v večini religij. V islamu je romanje v Meko ena od temeljnih dolžnosti vernika. Budisti romajo od enega do drugega templja v pričakovanju razsvetljenja.  Judje romajo v spomin na dolgo potovanje njihovih prednikov proti »obljubljeni deželi«. V krščanstvu je romanje predvideno pri katoličanih in pravoslavnih, ne pa pri protestantih. Za pravoslavje je romanje predvsem oblika molitve, s katero želi romar potrditi svojo vero ali prošnjo.

Katoliška vera je poznala najprej spokorna romanja, kjer je bilo dolgo potovanje oblika pokore (kar je potrebno storiti, da se grehi "odpišejo") za storjene prekrške. Iz tega se je pozneje razvila navada, da se je vernik zaobljubil obiskati določen posvečeni kraj v zahvalo za Božjo pomoč v stiski.
Glavni cilji romarjev so bili sprva Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so vzpostavljali »domače« božje poti. Romanja so bila potovanja pokore ali prošnje k določenim nabožnim objektom.

Znane so romarske poti na Brezje, na Svete gore pri Novi Gorici, na Ptujsko goro, Višarje, dolenjski Zaplaz, h Gospe Sveti na Gosposvetsko polje, istrski Trsat , ali pa v francoski Lurd, portugalsko Fatimo, bosansko Međugorje ali romanje po Jakobovi poti (El Camino) v španskem Santiagu de Composteli.

romarske poti

 


 

 

Romanja so bila draga (oprema, hrana) in nevarna (roparji, bolezni)