knezi Celjski

 


 

Pri nas se je iz skromnih, a izredno ambicioznih vitezov Žovneških, po izumrtju rodbine Vovbrških dvignila rodbina grofov (1341) in kasneje v knezov Celjskih (1436). Ambiciozna in uspešna rodbina je s spretno politiko in preračunljivimi ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Proti mogočni rodbini Habsburžanov se je pokazala njihova moč tudi na bojnem polju. Višek so dosegli s Hermanom II. Njegova hči Barbara je bila soproga nemškega cesarja ter ogrskega in češkega kralja Sigismunda Luksemburškega. Bili so zagorski grofje, v lasti imeli Međimurje, upravljali škofijo Zagreb in bili slavonski ter hrvaško-dalmatinski bani. Pod Hermanovim sinom Friderikom II. so postali državni knezi Svetega rimsko-nemškega cesarstva in ob koncu vladavine pridobili kraljevo namestništvo na Ogrskem. Friderik II. je Celju leta 1451 podelil mestne pravice. Rodbina je izumrla leta 1456 z zadnjim celjskim knezom Ulrikom II., ker niso imeli potomcev. Njihove posesti so sčasoma skladno z dedno pogodbo dobili Habsburžani.

Knezi Celjski so bili sodobniki Boccaccia in Petrarce, Jana Husa, Ivane Orleanske, Medicejcev in velikih florentinskih umetnikov. V času, ko je umrl Ulrik II., se je rodil Leonardo da Vinci.

celjski Stari grad danes

Knežji dvor Celje

 

* grb Celjskih - kombinacija grba Žovneških (rdeče črte na belem polju) in vovbrškega grba (tri zlate zvezde na modrem polju); grb je pri pečatenju začel občasno uporabljati šele Herman II.


Celjski grofje, Pokrajinski muzej Celje