| SLOVAR |
   
 

PRVA SVETOVNA VOJNA

Velika vojna (1914-1918) je v mesto prinesla pomanjkanje in poseben način življenja. Moški med 21. in 42. letom so bili mobilizirani, večinoma v znameniti 87. celjski pešpolk, ki je zaslovel na soški fronti. Vojaštvo so naselili v šole barake in druga javna poslopja - I. gimnazija v Celju, Gimnazija Celje-Center, III. OŠ Celje, Nemška hiša, Narodni dom, Gozdna hiša idr. Ker je primanjkovalo delovne sile, so za delo uporabljali vojne ujetnike, ki so prihajali v mesto. Leta 1918 je že 62 vojnih ujetnikov delalo pri različnih družinah, ki so morale poskrbeti za njihovo namestitev in prehrano. Veliko je bilo beguncev in ranjencev. V zaledju front je primanjkovalo hrane, zdravil, oblačil, kuriva. Omejena je bila svoboda govora, združevanja, osebna in politična svoboda. Oblast je težila k enostnosti in notranjem miru. Vojaška cenzura je pregledovala pošto.

 

 

 

ŽIVLJENJE V KRALJEVINI

Po I. svetovni vojni je razpadla Avstroogrska. Nadporočnik Franjo Malgaj, slovenski častnik in borec za severno mejo, je leta 1918 na celjskem območju zbiral prostovoljce in krenil iz Celja proti Koroški. S svojimi vojaki je osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Rudolfom Maistrom je prodrl v Labot in Velikovec ter odbil vse nemške poskuse ponovnega zavzetja teh mest. V bojih pri Dravogradu so ga leta 1919 ubili. Kasneje je vajeti v svoje roke prevzela politika, zaradi neuspelega plebiscita 1920 pa je Koroška ostala v avstrijskih rokah. 

Celje je bilo vključeno v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje v Kraljevino Jugoslavijo. Severni del države, ki je bil pred I. svetovno vojno vključen v Avstro-Ogrsko monarhijo, je bil gospodarsko bolj razvit od južnega. Veliko nemškega prebivalstva se je izselilo. Pred vojno sta dve tretjini Celjanov govorili nemško, v kraljevini pa le dobre desetina prebivalstva. Krepil se je duh jugoslovanskega unitarizma (poenotenja). Veliko katoličanov je prestopalo v pravoslavno vero. Na današnjem Gledališkem trgu so zgradili pravoslavno cerkev svetega Save. Industrija je z odprtjem širokega jugoslovanskega trga v novi državi dobila zagon. V Celju je v povojnih letih nastalo čez 40 novih industrijskih podjetij. Med trgovci sta izstopala Rudolf Stermecki z manufakturo in Julius Rakusch, največji trgovec z železnino v Jugoslaviji. Mesto se je širilo, število prebivalstva je hitro naraščalo - 7750 prebivalcev (1924), 20230 prebivalcev (1940).

 

 

 

DRUGA SVETOVNA VOJNA

6. aprila 1941 se je nov svetovni spopad razširil v Jugoslavijo. 11. aprila so nemške čete vkorakale v Celje. Nemci so na zasedenem ozemlju vzpostavili svoj državni aparat. Vse ključne položaje so zasedli pretežno avstrijski nacisti. Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimatbund), ki je imela tudi svoje oborožene oddelke, je vključevala nemško manjšino v nemško okolje in jim pravno urejali državljanstvo. Prevzela je skrb za ponemčevanje. Že od začetka so izvajali raznarodovalno politiko. Uporabo slovenščine so prepovedali, ukinili vsa nenemška društva in organizacije ter zaplenili njihovo premoženje. Več kot 1500  narodno zavednih ljudi in intelektualcev so izgnali v Srbijo ali v notranjost Nemčije.
Vojna pa je budila tudi upor. Že leta 1941 je bila na Resevni ustanovljena I. celjska četa. Na upor so okupatorji odgovorili z doslednim nasiljem. V zloglasnem zaporu Stari pisker so nacisti usmrtili skoraj 400 talcev. Posebej kruta je bila usoda 600 "ukradenih otrok", ki so jih Nemci nasilno ločili od staršev in jih odpeljali v posebna taborišča v Nemčijo. Zbirni center otrok je bil na dvorišču I. osnovne šole Celje.
Zadnje leto vojne je bila proga Maribor - Zidani Most tarča angloameriških bombnikov. V 38 letalskih napadih je bilo v Celju uničenih ali poškodovanih 521 zgradb. Maja 1945, ko so zavezniki in partizani zapirali obroč, so se skozi Celjsko kotlino in Šaleško dolino umikali vsi ostanki sovražne vojske in civilisti. Cilj nemške vojske in njenih sodelavcev je bila avstrijska Koroška, kjer so se želeli predati Britancem. 

Bilanca vojne je bila strašna. Celje z okoli 20 tisoč predvojnimi prebivalci in bližnja okolica sta izgubila 575 ljudi. Približno 300 so jih poslali v taborišča in okrog 1000 ljudi je bilo zaprtih v celjskih zaporih. Neznano število Celjanov je bilo vpoklicanih v nemško vojsko.