| SLOVAR |
   
 

HUMANIZEM in RENESANSA

Humanizem je kulturno in miselno gibanje, ki je izpostavilo človeka - njegove sposobnosti, iznajdljivost, znanje. Je duhovno in filozofsko gibanje, njegov umetniški odraz pa je renesansa. Začela se je v 14. stoletju v Firencah, se razširila v skoraj celotno Evropo in v 16. st. povzročila reformacijo. Poudarjala je skladnost duše, telesa in razuma. Oživele so naravoslovne znanosti, ki so v metodologijo dela uvedle poskus in dokaz. Izum tiska je povečal pismenost ter omogočal hitrejše širjenje znanja in idej.
Ozemlje, na katerem so živeli slovensko govoreči ljudje, v tem obdobju ni bilo enotno. Spadalo je pod Habsburžane in bilo razdeljeno na dežele Kranjsko, Štajersko, Koroško in Goriško. S propadom Celjskih je zamrla tudi humanistična pobuda v mestu.

 

PROTESTANTIZEM V CELJU

Celje so v 16. stoletju zajela verska, kulturna in politična gibanja, ki so v tistem času močno razburjala Evropo. Pojavljala se je zahteva po reformi rimsko-katoliške Cerkve. Reformatorji (protestanti) so zahtevali revno in preprosto Cerkev, ki se naj ne postavlja nad državo in njene ustanove. Zahtevali so, da naj vsak vernik bere sveto pismo v svojem maternem jeziku. Nova vera se je med prebivalci hitro širila.
Glavni zagovornik nove vere v Celju in okolici je bil baron Janez Ungnad, ki se je moral že leta 1546 zaradi nove vere preseliti v nemški Urach. Tudi Primož Trubar, najpomembnejši slovenski protestant in začetnik slovenske pisane besede, si je kot kaplan v mestni podružnici sv. Maksimilijana (nasproti avtobusne postaje v Celju) prizadeval razširiti novi nauk. Središče protestantov je bila Hohenwartova hiša na Glavnem trgu.
Rimskokatoliška cerkev je začela s protireformacijo - notranjo katoliško prenovo. Protireformacijo je na prehodu v 17. st. vodil nadvojvoda Ferdinand II. Ukazal je, da se morajo protestanti vrniti h katoliški veri ali se izseliti v protestantski severni del Evrope. Protireformatorji so ustanavljali verske komisije, ki so pregledovali knjige in preganjale protestantske pridigarje. Pred takratno mestno hišo (na današnjem Glavnem trgu) so vse knjige z neustrezno protestantsko vsebino zmetali na grmado in jih zažgali. Protireformacija je kmalu povrnila star red, protestante pregnala in njihove objekte porušila.

 

 

CELJE OSTAJA POVPREČNO MESTO NA OBROBJU

Razvijale so se raznovrstne obrti in trgovina. V 16. stoletju je Celje postalo regionalno središče za trgovino z morsko soljo. Obrtniki istih strok so bili povezani  v cehe - bratovščine s strogimi pravili. Ceh je nadzoroval cene in kakovost izdelkov, delovanje svojih članov, skrbel za šolanje novih obrtnikov. Skupna sredstva, zbrana s članarinami so namenjali razvoju ceha, pokojninam ostarelim članom, denarno pomoč vdovam in poškodovanim članom ceha ipd. Leta 1522 je v mestu začela delovati deželno-knežja livarna topov, ki je bila prva manufaktura.

Marija Terezija (1717-1780) je sprožila številne in obsežne reforme. Sledil je vsesplošen gospodarski razcvet. Celje je bilo vključeno v Štajersko deželo. Novi oblastnik je Stari grad spremenil v kamnolom - kamenje je kot gradbeni material uporabil za gradnjo dvorca Novo Celje, kamor je prestavil gospoščinsko oblast. Spodnji grad (Knežji dvor) so po ukazu Marije Terezije preuredili v vojašnico.
Spremenjene splošne družbene razmere so povzročile spremenjen način življenja. Leta 1777 je mesto dobilo prvo šolo. Pospeševali so razvoj prometa in modernizirali ceste. Obzidje je izgubilo smisel, mestna vrata so postala preozka. Ko je bilo leta 1785 mesto v finančni stiski, je s cesarskim dovoljenjem mestni svet prodal obzidje.

Mesto so naslednjega pol stoletja prizadejale številne težave. Leta 1782 so širšo okolico mesta povsem ogolile kobilice. Sledilo je večletno obdobje lakote. Razvoj je popolnoma prerezal velik požar leta 1798, ki je od 192 hiš prizanesel le šestim, ki niso bile krite z lesenimi skodlami. Za velikim požarom so Celje opustošile Napoleonove vojne. Francoske vojaške čete so z različnimi davki in prispevki dodatno izčrpavale že tako obubožane meščane. Leta 1814 je mesto prizadejala povodenj. Leta 1836 se je v mesto vtihotapila kolera... Več>

 

 

V prvi polovici 19. stoletja je število prebivalcev naraslo za petino - od 1400 (leta 1798) na 1793 (leta 1840). Po velikem požaru so postavljali zidane in večnadstropne hiše. Prazne vmesne prostore so zapolnile nove ulice in trgi.
Sejmi so bili najpomembnejša oblika blagovne izmenjave, tudi med mestom in podeželjem. Organizirali so sobotne tedenske sejme, 5 rednih in najmanj 3 občasne sejme v bližnji okolici (Teharje, Jožefov hrib) ter kasneje še konjske sejme. Celje je bilo stičišče pretoka ljudi. Tako je bilo v mestu kar 33 gostiln in točilnic ter 2 kavarni. Gostinski lokali so bili tudi prostori, kjer je potekalo mestno družabno življenje. Celjani in obiskovalci mesta so lahko nakupovali v 2 knjigarnah, 8 blagovnih in špecerijskih trgovinah, pri več prodajalcih soli in živil. Oskrbeli so se lahko v 2 trgovinah s steklovino in železnino ter v skladišču tobaka.
V Celju je delovalo 111 obrtnih dejavnosti. Delovalo je 6 čevljarjev, pekov in krojačev, 5 usnjarjev, lončarjev in mizarjev, 4 izvoščki, klobučarji in mesarji, 3 kovači in kolarji, 2 urarja, dimnikarja, lectarja, vrvarja, pasarja, irharja, steklarja, barvarja, pivovarja, žganjarja, milarja, knjigoveza, nožarja, krznarja, ključavničarja, jermenarja, strugarja, lekarnarja, stavbenika, tesarja in 2 izdelovalca čepic ter 1 klepar, prekajevalec, obročar, kositrar, kotlar, kamnosek, puškar, čistiničar, sodar, tiskar, glavnikar, sedlar, slikar, tkalec in tkalec usnja, krtačar ter konjederec.
Večina obrtnikov je bilo še vedno vključenih v cehe, ki so se širili tudi na podeželje, ker v mestu ni bilo dovolj obrtnikov. Močnih in velikih gospodarskih ustanov v mestu ni bilo. Necehovske dejavnosti v mestu so predstavljale topilnica in livarna topov, zvonarstvo, opekarništvo, kamnolomstvo, izdelovanje solitra in pepelike ter steklarstvo. Mesto je ostajalo na obrobju sodobnih družbenih in gospodarskih dogajanj.
Dokončen napredek v razvoju gospodarstva je pripeljala železnica.