| SLOVAR |
   
 

ANTIČNA CELEIA

Rimljani so leta 16 pr. n.št. brez bojev priključili keltsko Noriško kraljestvo in vladali štiristo let.
V času vladavine cesarja Klavdija je Keleia leta 46 n. š. postala avtonomno mesto in dobila latinsko ime Municipium Claudia Celeia ("Delno-samostojno-Klavdijevo-mesto-Celeia") . Ohranjeni viri navajajo, da je bila Celeia bogata in močno naseljena, zavarovana z obzidjem in s stolpi. Bila je mesto s številnimi večnadstropnimi marmornimi palačami, širokimi trgi in ulicami (Cardo Maximus pri Muzeju novejše zgodovine Celje), kanalizacijo, javnimi kopališči in svetišči. Celeia je bila sprva neobzidana, vdori barbarskih plemen pa so prebivalce prisilili k obrambnemu sistemu. Obzidje je poslej ščitilo mesto tudi pred poplavami. Do močnega potresa v 3. stoletju Savinja ni tekla v današnji strugi.  Arheologi so zamejili obseg antične Celeje. Razprostirala se je na območju: železniška postaja - Miklavški hrib (odkrito obzidje pod Staro grofijo iz kasnejšega obdobja) - Gledališki trg - Levstikova ulica. Mesto je imelo okoli 10000 prebivalcev, kar je 4 krat manj kot Poetovio in 3,5 krat več kot Emona. Župani so bili domačini. Odkopana rimska cesta na območju Knežjega dvorca je široka kar 10,4 m. Grobovi  so imeli bogato posmrtno popotnico. Mesto so imenovali "Druga Troja" - Troia secunda. Bila je svetovljansko mesto. Združevala je romanizirane Kelte, Sirce, Afričane, upokojene legionarje rimske vojske, ki so se po končanem službovanju za stalno naselili v Celeji.
Čeprav je ves čas živela v relativnem miru, je zmagoslavna rimska vojska postajala vse bolj ranljiva ter postala lahek plen barbarskih nomadskih vojakov. Nomadska ljudstva z vzhoda so vse bolj pritiskala na meje rimskega cesarstva, o čemer priča tudi prisotnost II. italske legije, ki si je že sredi 2. st. postavila svoj tabor v Ločici pri Polzeli.
Usodno je bilo leto 475, ko so nekoč bogato rimsko Celejo dokončno razdejali Huni, ki jih je vodil Atila.

 

 

 

ZAČETKI KRŠČANSTVA V MESTU

V Celejo je poleg številnih vzhodnih in keltskih verovanj prodiralo tudi krščanstvo. O zgodnji prisotnosti nove monoteistične vere in preganjanju kristjanov v mestu priča legenda o škofu Maksimilijanu, celjskemu rojaku, ki naj bi tu leta 284 umrl mučeniške smrti. Nova religija se je v Celju in okolici hitro širila, posebno po letu 380, ko so Goti povsem porušili Poetovio (Ptuj). Kot protiutež vse pogostejšim germanskim vdorom so v Celeji postavili baziliko (imenitnejšo cerkev s posebnimi častnimi pravicami), v virih pa zasledimo celejanskega škofa Tenaxa. Ostanke cerkve so odkrili pri gradnji celjske pošte leta 1897.

 

 

 

ZGODNJI SREDNJI VEK - NASELITEV SLOVANOV

Barbarska ljudstva, ki so v 6. stoletju prodirala proti rodovitni Padski nižini so za seboj puščala razdejanje. Sledila je dolgotrajna revščina, ki je posesti oropanim ljudem komajda omogočala skromno preživetje. Stari prebivalci, kolikor jih je preživelo, so si našli zatočišča na odročnih in nedostopnih krajih (npr. Rifniku). Čeprav se je v teh nemirnih časih ime Celeje še omenjalo, je opustošeno mesto pričakalo prihod Slovanov (sedemdeseta leta 6. st.) v ruševinah in verjetno nenaseljeno.
Tako je prej izjemno bogato območje postalo lahek plen poljedelskih Slovanov. Vdoru, ki se mu ni nihče postavil po robu, je kmalu sledila strnjena slovanska poselitev. Sprva na že izkrčen kultiviran svet ob Savinji, kasneje pa tudi na ostala odročnejša in manj obljudena območja, kjer so prišleki naleteli le na redke domorodce, ki so se ponekod v odmaknjenih območjih še obdržali. O njihovi prisotnosti še danes pričajo nekatera ohranjena ledinska imena, kot na primer Laško, Lahov graben, Lahovče...