Selitve na slovenskem ozemlju


Izseljenci so ljudje, ki so se za stalno izselili z določenega ozemlja. Od sredine 19. stoletja do danes se je z ozemlja današnje Slovenije izselilo okoli pol milijona ljudi.

VERSKI VZROKI SELITEV

Selitve iz verskih vzrokov "srečamo" v obdobju slovenskih protestantov, ki so odšli v času reformacije in protireformacije.

POLITIČNI VZROKI SELITEV

Najbolj številčno so se v obdobju med obema vojnama odseljevali Slovenci s Primorske, ko so bežali pred fašizmom. Med 2. svetovno vojno so nacisti izvajali množične prisilne selitve s Štajerske, z območja Kočevskega pa so se odselili Kočevski Nemci.

Ob koncu 2. svetovne vojne so se iz Slovenije umaknili nasprotniki nove oblasti. Največ jih je odšlo v Argentino, S Ameriko in Avstralijo, kjer skupaj s svojimi potomci še danes sestavljajo izredno homogeno skupnost. V teh državah danes delujejo številna slovenska društva, v katerih izseljenci ohranjajo slovenski jezik, kulturo in navade. Po povojni priključitvi Slovenske Istre je naša obalna mesta zapustila večina tamkaj živečih Italijanov. Po razpadu Jugoslavije se je veliko oseb brez državljanstva izselilo iz novo nastale države. Ob začetku vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini se je v Slovenijo zateklo nekaj deset tisoč beguncev. Enako se je zgodilo z Albanci na Kosovu.

GOSPODARSKE MIGRACIJE

Največje odseljevanje s slovenskega ozemlja je bilo v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Za naše podeželje je bila tedaj značilna agrarna prenaseljenost, možnosti zaposlitve v industriji pa še skorajda ni bilo. Odhajali so predvsem v Ameriko. Odseljevanje je doseglo svoj vrh med leti 1880 in 1910. V istem času, ko se je prebivalstvo v sosednjih srednjeevropskih državah močno pomnožilo, je na ozemlju Slovenije poraslo le za nekaj odstotkov. Do druge svetovne vojne je tako odšlo v tujino okrog 400.000 ljudi, kar je znašalo okrog četrtino našega prebivalstva. S tem smo se uvrstili v sam vrh tistih evropskih narodov, ki so z odseljevanjem izgubili razmeroma velik delež svojih ljudi.

Zdomci so ljudje, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, začasno pa bivajo v drugih državah. Na delo v tujino so Slovenci začeli odhajati predvsem po letu 1965, sredi 70-tih se je njihovo število začelo zmanjševati. Po drugi svetovni vojni so bile državne meje za odseljevanje nekaj let zaprte, sredi petdesetih let pa so ljudje začeli čedalje pogosteje odhajati na začasno delo v tujino, predvsem v Nemčijo, Avstrijo in Švico.

V zadnjem času se povečuje število mladih, ki odhajajo na študij v tujino, gospodarska kriza pa je povečala začasno izseljevanje. V tujini je leta 2010 študiralo ali delalo okoli 50.000 Slovencev, večinoma v zahodnoevropskih državah.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi hitre industrializacije Slovenija postala dežela priseljevanja iz drugih jugoslovanskih republik. Slovenci so še naprej odhajali v tujino, ker so lahko tam hitreje in več zaslužili kot doma, vendar se je v istem času v Slovenijo priselilo več ljudi, kot se jih je odselilo. Selitveni prirast je bil pozitiven vse do leta 1991. Med prebivalci Slovenije je bil leta 2009 vsak deveti priseljen iz tujine. Dve tretjini izmed teh prebivalcev ima slovensko državljanstvo. Vsak četrti prebivalec s prvim prebivališčem v tujini je živel v Ljubljani

V zadnjem času se odseljuje veliko mladih izobraženih oseb. Država izobražuje strokovnjaka, vlaga v njegovo izpopolnjevanje, velikokrat tudi v tujini. Šolanje je drago. Po dokončanju izobraževanja pa država zaradi slabega razvoja ali pomanjkanja denarnih sredstev vrhunsko izobraženega strokovnjaka, v katerega je vložila veliko sredstev, ne more zaposliti. Tako strokovnjak poišče zaposlitev tam, kjer mu bodo nudili izobrazbi primerno delovno okolje, možnost strokovnega izpopolnjevanja in dober zaslužek. Pojavu pravimo "Brain drain" ali "beg možganov".